Vaje - Kako se zaganja računalnik
Na prvih vajah smo na računalnike nameščali Linux.
Pogledali smo si, kako se zažene računalnik. Zagon gre skozi naslednje korake:
1. BIOS
2. BIOS razširitve
3. MBR - Stage 1 bootloader
4. Stage 2 bootloader
5. Jedro
6. Initramfs (na Linux)
7. Init (na Unix podobnih sistemih)
8. Programi, ki se zaženejo ob zagonu računalnika
BIOS je minimalni sistem, ki se nahaja v nezbrisljivem pomnilniku na matični plošči.
Vsebuje funkcije, ki postavijo na noge vse naprave, ki so v računalniku potrebne za zagon sistema. To vključuje predvsem krmilnike spomina in vhodno-izhodnih enot. Procesor se med poganjanjem BIOS obnaša, kot se je obnašal Intelov mikroprocesor 8086 leta 1976.
Poleg programa, ki se nahaja na matični plošči, se lahko med zagonom BIOS poženejo tudi dodatni podprogrami, ki se nahajajo na razširitvenih karticeh v računalniku. Najpogosteje takšne dodatne podprograme (razširitve BIOS) vsebujejo mrežne kartice, diskovni krmilniki in grafični pospeševalniki.
BIOS ima na koncu pravzaprav le eno nalogo - to je zagnati računalnik. Kot naprava, s katere se računalnik zaganja, običajno služi trdi disk, lahko pa se računalnik zažene tudi z USB prenosnega diska, CD ali DVD nosilca ali preko mre+e. BIOS prebere program, ki se nahaja v prvih 512 byte-ih zagonske naprave, ter ga zažene. Poleg tega BIOS omenjenemu programu nudi funkcije za branje nadaljnjih podatkov z naprave.
Prvih 512 byte-ov na disku imenujemo MBR - master boot record. Poleg programa, ki mora poskrbeti za nadaljnji zagon sistema, vsebuje tudi tabelo razdelkov (particij) na disku.
V teh 512 byte-ih 440 byte-ov zaseda Bootloader - program, ki naloži preostanek sistema.
440 byte-ov je premalo, da bi vanje lahko spravili program, ki bi lahko bral datoteke z datotečnega sistema. Lahko pa tak kratek program naloži drug program, ki zna brati datoteke. Bootloaderja sta tako običajno dva - prvostopenjski (stage 1), ki se nahaja v MBR, ter drugostopenjski (stage 2), ki se nahaja nekje na disku in ki zna dejansko naložiti operacijski sistem. Obe stopnji sta običajno dela istega bootloaderja.
Pogosto uporabljani bootloaderji:
- grub
- syslinux in bratje (isolinux, pxelinux)
- ntldr
Pogledali smo si, kako se zažene računalnik. Zagon gre skozi naslednje korake:
1. BIOS
2. BIOS razširitve
3. MBR - Stage 1 bootloader
4. Stage 2 bootloader
5. Jedro
6. Initramfs (na Linux)
7. Init (na Unix podobnih sistemih)
8. Programi, ki se zaženejo ob zagonu računalnika
BIOS je minimalni sistem, ki se nahaja v nezbrisljivem pomnilniku na matični plošči.
Vsebuje funkcije, ki postavijo na noge vse naprave, ki so v računalniku potrebne za zagon sistema. To vključuje predvsem krmilnike spomina in vhodno-izhodnih enot. Procesor se med poganjanjem BIOS obnaša, kot se je obnašal Intelov mikroprocesor 8086 leta 1976.
Poleg programa, ki se nahaja na matični plošči, se lahko med zagonom BIOS poženejo tudi dodatni podprogrami, ki se nahajajo na razširitvenih karticeh v računalniku. Najpogosteje takšne dodatne podprograme (razširitve BIOS) vsebujejo mrežne kartice, diskovni krmilniki in grafični pospeševalniki.
BIOS ima na koncu pravzaprav le eno nalogo - to je zagnati računalnik. Kot naprava, s katere se računalnik zaganja, običajno služi trdi disk, lahko pa se računalnik zažene tudi z USB prenosnega diska, CD ali DVD nosilca ali preko mre+e. BIOS prebere program, ki se nahaja v prvih 512 byte-ih zagonske naprave, ter ga zažene. Poleg tega BIOS omenjenemu programu nudi funkcije za branje nadaljnjih podatkov z naprave.
Prvih 512 byte-ov na disku imenujemo MBR - master boot record. Poleg programa, ki mora poskrbeti za nadaljnji zagon sistema, vsebuje tudi tabelo razdelkov (particij) na disku.
V teh 512 byte-ih 440 byte-ov zaseda Bootloader - program, ki naloži preostanek sistema.
440 byte-ov je premalo, da bi vanje lahko spravili program, ki bi lahko bral datoteke z datotečnega sistema. Lahko pa tak kratek program naloži drug program, ki zna brati datoteke. Bootloaderja sta tako običajno dva - prvostopenjski (stage 1), ki se nahaja v MBR, ter drugostopenjski (stage 2), ki se nahaja nekje na disku in ki zna dejansko naložiti operacijski sistem. Obe stopnji sta običajno dela istega bootloaderja.
Pogosto uporabljani bootloaderji:
- grub
- syslinux in bratje (isolinux, pxelinux)
- ntldr
Последна промена: понеделник, 24 октомври 2011, 07:26