O različnih Arduinih

Arduino, Genuino in Kitajci

Arduino je odprtokoden: vse sheme in vsa programska oprema je javno objavljena. Kdorkoli želi, lahko naredi enako vezje. Le ne sme se delati, da gre za originalen Arduino. Takšnih legalnih kopij je veliko in navadno se imenujejo nekaj-duino. Recimo Seeeduino. Pogosto se od originalnih razlikujejo po kakšnih dodatkih, ki jih original nima.

Genuino je isto kot Arduino. Eden od petih izvirnih avtorjev je ogoljufal ostale in jih prehitel z registracijo blagovne znamke v Evropi, zato se originalni Arduini pri nas prodajajo pod imenom Genuino.

Kitajci proizvajajo "klone", za katere bodisi pozabijo povedati, da niso originali ali pa napišejo, da so kompatibilni z originali in jim zato niti ne dajo drugega imena.

Ker je Arduino postal velik projekt, na njem delajo tudi ljudje, ki so za to plačani. Denar dobijo od prodaje originalnih Arduinov (oziroma, v Evropi, Genuinov). Lepo je, da za to kaj prispevamo - recimo tako, da kupimo prvega Arduina pri njih. In šele naslednje pri Kitajcih. :)

Uno, Nano, Lilypad, Leonardo...

Obstajajo različni Arduini. Za nas sta zanimiva predvsem dva: Arduino Uno in Arduino Nano. Drugega v uradni različici ne proizvajajo več, pri Kitajcih pa ga je še veliko. Razlikujeta se po velikosti, po zmožnostih pa komajda. Nano ima malo manj pomnilnika.

Leonardo je zanimiv, ker se lahko brez večjih težav pretvarja, da je tipkovnica ali miška ali oboje. Se pravi, ko ga priključimo na računalnik, lahko ta misli, da smo priključili Arduina in tipkovnico in miško. S tem, da ta tipkovnica nima tipk, temveč (navidezno) tipka, kar sprogramiramo naj tipka. S tem se da početi zanimive reči, zna pa biti malo nadležno delati z njim.

Lilypad je narejen za to, da ga, na primer, prišijemo na obleko.

Mini je daleč najcenejši, vendar nima USBja, tako da za programiranje potrebujemo poseben kabel. Uradno ga ne proizvajajo več, od Kitajcev pa ga dobimo že za dolar. Primeren je za domače projekte, ne pa toliko za šolo.

Drobne razlike kitajskih modelov

V originalnem Arduinu Uno za komunikacijo prek USB skrbi določen čip (ime ni pomembno, a ga vseeno povem: atmega16u2). Na računalniku zanj običajno ni potrebno namestiti posebnih gonilnikov (ali pa jih dobite s programom, s katerim programiramo Arduina - v resnici ne vem).

Skoraj vse kitajske različice imajo namesto njega drug čip CH340. Na Windows s tem - po mojih izkušnjah - ni težav. Za Linux ne vem. Na Macih pa je potrebno zanje namestiti gonilnik

S kitajskimi različicami nisem imel nobenih slabih izkušenj. Edina praktična razlika je, da je mogoče atmega16u2 preprogramirati tako, da se začne tudi Arduino Uno vesti kot tipkovnica ali kot miška. Vendar tega v šoli verjetno ne boste počeli (ni težko, ni pa čisto trivialno). Sicer pa obstajajo tudi kitajski modeli z atmega16u2.

Nekatere kitajske modele (predvsem Nano in Mini) dobimo brez headerjev (po domače iglic), oziroma jih moramo prispajkati sami. S primernim spajkalnikom to ni noben problem. Ni pa nujno, da to res želite početi, torej bodite pozorni pri nakupu. (Sam imam sicer rad na zalogi kakega takega, saj lahko nanj tudi direktno spajkaš žice, kar je praktično za kak projekt, kjer bi rad naredil čimbolj "ploščato" vezje.)